Ko je Julij Cezar pisal senatu približno 47 p.n.š. je poskušal opisati svoj dramaturški lok hitre zmage. Zmage, za kateri je potreboval samo oditi, videti in že je bilo vsega konec. A ostaja precej pomembno dejstvo, da je odšel v boj ter videl in ocenil situacijo ter teren, da bi lahko zmagal. Torej, ne glede na to, kako dobro je odigral svojo vlogo v tem, brez temeljite analize pač ni šlo.
Vsaka kriza prinese nekaj dobrega, nas nekaj nauči. Moje videnje je, da nas je naučila veliko o pomembnosti podatkov. Konec koncev smo ustavili svet zato, ker se je med nas spustilo nekaj, kar nismo poznali. O njem pravzaprav nismo vedeli ničesar in prav zanimivo je, da v mnogočem še vedno ne vemo. In ravno zato je bil odziv tako težak. Če ne veš, kako hitro se virus prenaša, kako se prenaša in kolikšna je smrtnost, je težko zagotoviti pravi odziv.
A možnosti za premagovanje virusa in njegovih posledic so toliko manjše tudi zaradi dejstva, da je neviden. Torej: invisibilia. Ne samo, da nimamo podatkov, pravzaprav bi se lahko reklo, da za marsikoga ne obstaja.
In tako sem svojo prvo učno uro doživela, ko sem ob pogledu na prazne ulice iz stanovanja, ki je postalo moj novi delovni prostor, poklicala nekaj kolegov, pristopnikov MOSS-a. Po večini je odgovor bil: »Hoj, a se lahko slišiva kasneje! Tukaj je norišnica!« Medtem ko je vse stalo, je enormna količina ljudi iz svojih domov obiskovala vse naše strani, a zdelo se je, da je vse okoli mene sama tišina. No, vsaj dokler nista iz svojih soban priletela otroka, ker sta potrebovala pomoč pri iskanju založenega koščka sestavljanke.
Problem nevidnega seveda ni nova stvar. Vsakič znova se nam pojavi pri lovljenju tako imenovanih trendov. Ne vidimo jih, dokler nam ne stopijo pred nos. Takrat je seveda že praviloma prepozno, saj niso več »novi«. Bela ni več nova črna. Vzemimo enega zadnjih. Trend profesionalnega igranja računalniških iger je med nami že gotovo desetletje in z gotovostjo vem, da se je marsikdo od vas tega zavedal samo v primeru večinoma moškega naraščaja. In četudi smo slišali na milijonih predavanj, da je to prostor, kjer je ogromno ljudi, smo se sprijaznili z dejstvom šele takrat, ko smo videli polne stadione naše ciljne skupine ob katerem od svetovnih prvenstev.
A na spletu (oziroma v digitalnem) je situacija še nekoliko bolj kompleksna. Tudi, ko je povpraševanje tako izjemno visoko, ga ni mogoče videti. Vsaj na prosto oko; moramo si pomagati s podatki. Namreč, tudi če se boste usedli poleg vašega nadobudnega igralca, boste v najboljšem primeru videli še nekaj njegovih prijateljev. Vseh ostalih 100 stadionov, ki je trenutno na isti igri, pa pač ne. V tem primeru ne gre za to, ali opazite trend, gre za to, da če nimate podatkov, ne vidite. Torej: venit, ego non video, non vincere (v približni Google latinščini, ampak saj razumete, kajneda?).
Alenka Marovt, predsednica IO MOSS
Prispevek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, junij 2020.
